ZDRAVSTVENA NEGA UROLOŠKEGA BOLNIKA
Urološki bolnik
Urološki bolniki so bolniki pri katerih zdravimo bolezni sečil. Težave, ki se pojavljajo pri posameznikih so odvisne od vrste obolenja, starosti in spola. Primerno temu se razlikuje tudi zdravstvena nega bolnika, ki se prilagaja težavam posameznika.
Najpogostejše težave uroloških bolnikov so težave z mokrenjem. Bolnikom, ki iz različnih vzrokov ne morejo na vodo po naravni poti, se skuša z operativnimi posegi ali drugimi terapevtskimi postopki omogočiti odvajanje vode. V zadnjih letih si prizadevamo k čimprejšnjem odpustu bolnika v domače okolje. Zato ima glavno vlogo pri negi bolnika in njegovi rehabilitaciji obisk patronažne službe na domu, še posebej pa svojci, ki ob bolniku preživijo največ časa.
Stalni urinski kateter
Je cevka ki jo preko sečnice vstavimo v sečnik in tako omogočimo nemoten odtok seča. Stalni urinski katetri so izdelani iz različnih materialov, izbira je pa odvisna od časa, kako dolgo ga bo bolnik potreboval. Urinski kateter ne izpade, ker ga v mehurju drži z vodo napolnjen balonček. Zato ga ne smemo nasilno izvleči, ker lahko pride do poškodbe sečnice. Običajno je na zunanjem koncu zamašen z zamaškom. Praznimo ga na 3-4 ure, oz. po potrebi pogosteje, kar je odvisno od količine seča. Če zamašek pade na tla ga je potrebno zamenjati z novim. Kateter je lahko priključen tudi na zbiralno vrečko, ves čas ali pa samo ponoči. Danes se najpogosteje uporabljajo urinske vrečke s stiščkom za izpust, ki se prav tako praznijo na 3-4 ure. Vrečka ne sme biti napolnjena več kot dve tretini, zamenjamo pa jo približno na 5-7 dni. Bolnik ali njegovi svojci morajo biti ves čas pozorni na nemoten odtok seča. Opazovati je potrebno barvo in količino izločenega seča, ki je odvisna od zaužite tekočine. Dnevno se priporoča popiti vsaj 2-3 litre tekočine (čaja), če ni omejitev vnosa tekočine zaradi drugih bolezni, npr. bolezni srca. Zelo pomembna je higiena rok, osebna higiena, umivanje spolovila in urinskega katetra pod tušem z blagim milom, vsaj dvakrat dnevno in po vsakem odvajanju blata, kajti kateter stalno razpira sečnico, s tem pa je vstop bakterij v sečnik toliko lažji. V primeru bolečine, temperature, mrzlice, krvavega ali motnega seča, ali zastoja v odtekanju seča po katetru, je potrebna takojšnja pomoč zdravnika (osebni zdravnik, urolog) ali pa patronažne službe. Če se urinski kateter maši, ga je potrebno izpirati s sterilno fiziološko raztopino.
Katetre, odvisno od vrste (latex, silikonski, Bio/latex prevlečen z hidrogelom), menjamo v vnaprej določenem časovnem obdobju (2, 4 ali 6-8 tednov). Obstojajo tudi kateri za enkratno uporabo (PVC) s katerimi zdravnik, sestra ali pa bolnik sam izpusti seč iz mehurja in kateter nato zavrže.Recepte za urinske vrečke in zamaške predpiše zdravnik. Stalni urinski kateter ne sme biti ovira. Omogočati mora čim boljšo kvaliteto bolnikovega življenja.
Cistostoma
Cistostoma je izpeljava seča pri bolnikih, ki se jim je voda popolnoma zaprla in jim stalnega urinskega katetra, nismo mogli uvesti. To je cevka ki vstopa v sečni mehur preko kože trebuha, v predelu nad sramno kostjo. Vstavlja se za začasno ali stalno odvajanje seča. Cistostoma je ves čas priključena na zbiralno vrečko katero je potrebno prazniti 2-3 krat dnevno, tako kot pri stalnem urinskem katetru. Vstopno mesto cistostome je potrebno negovati po pravilih oskrbe kirurške rane, da se prepreči možnost okužbe (preveze s sterilnimi zloženci). Pri prevezi se ne sme uporabljati razkužil ali kakršnihkoli dražečih snovi (alkoholna razkužila, bencin), ki lahko poškodujejo kožo. Koža mora biti suha in nepoškodovana. Cistostoma je na kožo pritrjena s šivom, kljub temu pa je potrebno paziti, da je ne izvlečemo. Izpadlo cistostomo zdravnik specialist urolog, če je to potrebno, zamenja z novo. Če se pojavijo znaki vnetja (temperatura, bolečine, pordelo vstopno mesto na koži) je potrebno obvestiti zdravnika. Včasih je seč ki izteka po cistostomi gostejše vsebine in maši cevko, zato jo je potrebno izpirati s sterilno fiziološko raztopino. Telesna aktivnost bolnika ni omejena.
Nefrostoma
Je cevka, ki v ledvenem predelu skozi kožo vstopa v ledvico oz. ledvični meh. Vstavlja se operativno ali pod rentgenskim nadzorom. Njen namen je razbremeniti ledvico, ko pride do zapore seča pod ledvico. Prišita je na kožo. Okolico je potrebno skrbno opazovati, negovati in prevezovati kajti vbodno mesto nefrostome so lahko vstopna vrata bakterij. Bolnik mora biti pozoren na prehodnost cevke, kajti če seč ne odteka v zbiralno vrečko je možno, da je nefrostoma zamašena, prepognjena ali pa je izvlečena iz ledvičnega meha. Ob odsotnosti seča je potrebno takoj poiskati pomoč zdravnika, ki bo preveril delovanje ledvice in položaj nefrostome. V primerih delnega ali popolnega izpada nefrostome (zamakanje seča ob cevki), je potrebna zamenjava oz ponovna vstavitev. Tako kot cistostoma, mora biti tudi nefrostoma ves čas priključena na zbiralno vrečko. Pomemben je zadosten vnos tekočine in kontrola barve in količine izločenega seča. Ob temperaturi, mrzlici, rdečini ali bolečin okrog vbodnega mesta je potreben takojšen pregled zdravnika.
Urostoma
Pri nekaterih težjih bolnikih se preusmeri tok seča po novi poti. V spodnjem delu trebuha se naredi takoimenovana urostoma. Ta je največkrat stalna oz. doživljenska. Predstavlja kirurško narejeno odprtino na koži trebuha, skozi katero je potegnjen del tankega črevesa v katerega sta pripeljana oba sečevoda. Urostoma je rožnate barve in je podobna ustni sluznici. Po njej lahko seč nemoteno izteka v zbiralno stomalno vrečko, ki je prilepljena na kožo trebuha. Stoma se sčasoma zmanjša, postane bolj gladka in je neboleča. Nega zahteva potrpljenje in čas. Bolnika in njegove svojce se nauči samooskrbe stome že v bolnici.
Pripomočki za nego stome so različni, osnovni pa sta kožna podloga in stomalna vrečka (Valencia Stoma Medical). Osnovno načelo nege stome je skrb za suho nepoškodovano kožo v okolici. Po odstranitvi kožne podloge se mora koža skrbno obrisati in posušiti s papirnatim robčkom ali gazo. Ostanke lepila se odstranjuje z vodo in blagim milom nikakor pa ne z razkužili. Na umito in posušeno kožo se prilepi nova podloga in nanjo pritrdi vrečka. V uporabi so tudi enodelni sistemi kjer je vrečka že pripeta na podlogo. O izbiri stomalne vrečke se bolnik posvetuje z stomaterapevtom. Vrečka se po potrebi menja na 5-7 dni oz. prej, če je to potrebno. Vsaka sprememba na koži (pordela, poškodovana koža) ali stomi zahteva strokovno pomoč. Največkrat že zadostuje posvet s stomaterapevtom, ki bolnika obišče že med bolnišničnim zdravljenjem in ga, tako kot njegove svojce pouči o oskrbi urostome.
Pooperativna nega bolnika
Zdravstvena nega bolnika po operaciji, tako v bolnici kot po odpustu domov je zelo zahtevna, ker bolnik potrebuje kar nekaj časa za okrevanje. Že v bolnici začnemo bolnika spodbujati in mu pomagamo pri izvajanju življenskih aktivnosti kot: so vstajanje iz postelje, razgibavanje, hoja, dihalne vaje, osebna higiena, prehranjevanje. Za prevezo rane v bolnišnici skrbi strokovno osebje. Robovi kirurške rane, ki se pravilno celi so zlepljeni, rana ni pordela in ni izcedka. Sedmi dan po operaciji odstranimo šive in običajno bolnika odpustimo domov. Preveze rane doma običajno niso potrebne. Drugi, tretji dan po odpustu, če je rana suha, se odstrani obliž in se lahko bolnik tušira. Kopanje v banji se priporoča šele čez en teden po odstranitvi šivov. Kadar rana ni popolnoma zaceljena se obvesti patronažno službo, ki bo skrbela za prevezovanje. Ob vročini, mrzlici ali hudih bolečinah v predelu rane, kadar se rana odpre ali se pojavi izcedek, je potrebno nemudoma poiskati pomoč zdravnika, ker se je verjetno rana okužila.
Lažja bolečina po operaciji je lahko prisotna tudi do nekaj tednov, kar je odvisno od zahtevnosti operativnega posega, velikosti rane, predela kjer je rana in bolnika samega. O protibolečinski terapiji naj se bolnik posvetuje z zdravnikom.
Po odpustu iz bolnice želimo bolnika čimprej vključiti v normalno življenje. Priporoča se, da nekaj dni po odpustu počiva, zatem pa stopnjuje fizično aktivnost do polne kondicije kot jo je imel pred operacijo. Zdrav način prehranjevanja vključuje hrano bogato z vitamini in minerali, veliko zaužite tekočine (čaji), odsvetuje pa se alkohol, gazirane pijače in kava. Hrana naj bo manj začinjena, raznolika in vsekakor redna. Skrb za osebno higieno je posebnega pomena kakor tudi dovolj spanja in počitka. Vse napotke in odgovore na vprašanja dobi bolnik na kirurškem oddelku pred odpustom. Odgovore na težave, ki se pojavijo po odpustu, lahko dobi tudi po telefonu.
Cilj zdravstvene nege je torej omogočiti čim bolj kakovostno življenje bolnika na domu in njegovi okolici. Svojci se morajo v proces zdravstvene nege aktivno vključiti že v času bolnišničnega zdravljenja saj je le tako zagotovljen uspeh za bolnika. Njihova naloga je tudi spremljanje bolnika in iskanje pomoči takoj ko opazijo, da je za bolnika to potrebno.
Zdravstvena nega