Peyronijeva bolezen

Peyronijeva bolezen (PB) – Mb. Peyronei je lokalizirana bolezen vezivnega tkiva, ki prizadene tuniko albugineo (TA) in krožni prostor med TA in erektilnim tkivom. Značilen je razvoj okrogle, neboleče, goste zatrdline (plak), ki povzroči ukrivljanje penisa v erekciji v smeri zatrdline. Zaradi tega, lahko pride do porušenja bolnikove samopodobe in posledično vpliva na kvaliteto njegovega psihičnega in fizičnega življenja.  Po objavljenih študijah prizadene 1% moških. Ponavadi se pojavi v petem ali šestem desetletju življenja, vendar poročajo o PB že v najstniških letih pa tudi v pozni starosti.

250 let Peyronijeve bolezni

Peyronijevo bolezen je prvi opisal kot induratio penis plastica leta 1743 Francois Gigot de la Peyronie, kirurg francoskega kralja Luja XV. Kljub temu, da je PB poznana pod številni sinonimi, na primer ‘penilna fibromatoza ali ‘penilna plastična induracija’ in je bila opisana že pred več kot 250 leti, ostaja velika terapevtska dilema za zdravnike.

V objavljeni študiji je El-Sakka dokazal, da je (PB) bolj razširjena, kot se je prej mislilo. Prevalenca (PB) je bila do 8% pri bolnikih z erektilno disfunkcijo ED, ki so bili pregledani zaradi PB. Poleg tega so med dejavniki tveganja za ED in PB obstajala pomembne povezave.

Dokazana je povezanost med PB in starostjo, debelostjo, kajenjem (trajanjem in številom cigaret, ki so bile pokajene na dan). Motnje v presnovi maščob, psihološke motnje in slabo nadzorovana sladkorna bolezen so bile prav tako pomembno povezane s PB.

Otip penisa pri urologu je pogosto dovolj za ugotovitev prisotnosti zatrdlin v penisu in diagnozo Peyroniejeve bolezni. Redko tudi druga stanja povzročajo podobne simptome in jih je potrebno izključiti.

Preiskave za diagnosticiranje Peyroniejeve bolezni in natančno razumevanje, kaj povzroča vaše simptome, lahko vključujejo naslednje:

Ultrazvok je najpogosteje uporabljen test za ugotavljanje sprememb v penisu. Ultrazvočni aparati uporabljajo zvočne valove za ustvarjanje slik mehkih tkiv. Ti testi lahko pokažejo prisotnost zatrdlin, merijo pretoke krvi v penisu in odkrijejo kakršne koli druge nepravilnosti.

Priporočila za zdravljenje Peyroniejeve bolezni so odvisna od tega, kako dolgo je minilo, odkar so se pojavili simptomi. Po navadi bolezen poteka v dveh fazah:

Metode zdravljenja v akutni fazi bolezni:

Peroralna zdravila se ne priporočajo v kronični fazi, saj se v tej fazi bolezni ni izkazalo, da bi bila zdravila učinkovita. V študijah na ljudeh tudi ni bilo dokazano, da je terapija z udarnimi valovi, matičnimi celicami in plazmo bogata s trombociti uspešna v kronični fazi bolezni. 

Z številnimi zdravili so že poskušali zdraviti Peyroniejevo bolezen, vendar se doslej niso izkazala za učinkovita in niso tako učinkovita kot operacija. Pri nekaterih moških lahko zdravila, ki se injicirajo neposredno v penis, zmanjšajo ukrivljenost in bolečine, povezane s Peyroniejevo boleznijo. Pri vsakem od teh načinov zdravljenja, boste zdravila verjetno prejemali več mesecev. Injekcijska zdravila se lahko uporabljajo tudi v kombinaciji z zdravili, ki jih zaužijete ali vlečnimi terapijami.

Med zdravila za injiciranje v plake spadajo:

Raztezna terapija penisa vključuje raztezanje penisa z medicinskim mehanskim pripomočkom v določenem časovnem obdobju, s čimer se izboljša dolžina, ukrivljenost in deformacija penisa.

Glede na določeno napravo bi bilo potrebno za doseganje cilja, trakcijski pripomoček nositi vsaj 30 minut do približno tri do osem ur dnevno. Učinkovitost zdravljenja je odvisna od redne uporabe vlečne naprave.

Vlečno terapijo priporočamo v zgodnji fazi Peyronijeve bolezni. To je edino zdravljenje, ki preprečuje skrajšavo penisa. Vlečna terapija se lahko uporablja tudi v kronični fazi bolezni v kombinaciji z drugimi zdravljenji ali po operaciji za boljši izid.

Zdravnik vam lahko predlaga operativni poseg, če je deformacija vašega penisa huda, dovolj moteča ali vam preprečuje spolne odnose. Kirurški poseg ponavadi ni priporočljiv, dokler simptomi niso prisotni vsaj devet do 12 mesecev in se ukrivljenost penisa ne slabša vsaj tri do šest mesecev.

Običajne kirurške metode vključujejo:

Kot uspešno, posebno pri zaustavitvi napredovanja bolezni in zmanjšanju bolečin, se je pokazalo zdravljenje s trombocitno plazmo (P-Shot terapija). Pri večjih plakih je uspešna tudi kombinacija z terapijo z udarnimi valovi (Li-ESWT terapija).

Iontofereza uporablja šibko električno energijo, za boljše prodiranje zdravil (Verapamil, steroidi…) v plak. Dosedanji rezultati so si nasprotujoči glede uspešnosti zdravljenja ukrivljenosti penisa z iontoforezo in erektilne motnje.

Številne druge metode so bile preizkušene za zdravljenje, vendar nobena do sedaj še ni dal obetajočih rezultatov. Naj jih nekaj naštekemo: implantiranje zarodnih celic in obsevalna terapija.

PD je ena najbolj nepredvidljivih bolezni v urologiji. Patogeneza ostaja negotova in še vedno obstajajo polemike glede pravilnega obvladovanja stanja. Patogeneza PD je bila raziskana na živalskih modelih, celičnih kulturah in kliničnih preskušanjih, vendar je to sprožilo še več vprašanj. Nujno so potrebne nove raziskave vzrokov in patogeneze, ki bodo, upam, izboljšale vodenje bolnikov s to frustrirajočo boleznijo.
V kolikor bi se odločili za trakcijsko terapijo se obrnite na našo ambulanto, kjer vam bomo posredovali vse strokovne informacije in vam pomagali izbrati za vas najbolj primerni medicinski pripomoček.

VIRI: